Kdaj kršenje tvoje anonimnosti ni kršitev anonimnosti

Čeprav je v aajevski literaturi veliko napisanega o anonimnosti z brošuro »Razumevanje anonimnosti« vred, ki jo je odobrila Konferenca splošne službe, vprašanja, ki od članov Skupnosti prihajajo v Urad splošne službe dajejo slutiti, da je še vedno veliko nerazumevanja o tem »duhovnem temelju vseh naših Izročil«. Kar sledi, je le nekaj primerov poizvedovanj, ki prihajajo po telefonu, elektronski pošti in v pismih in nekaj odgovorov, ki so iz aajevske literature.

Vprašanje: Imamo člana, ki je prišel od drugod in na srečanjih uporablja priimek. Kaj naj mu rečemo, saj krši Izročilo anonimnosti.
Odgovor: Bill W., soustanovitelj AA piše v The Language of the Heart (Govorica srca) na strani 15 »Posebna pravica vsakega aajevca naj bo, da se skrije za osebno anonimnostjo kolikor hoče . Aajevski prijatelji naj spoštujejo njegove želje in pomagajo čuvati njegov položaj, kakršnega je pač privzel.« Stvar vsakega posameznika je, da se odloči, kako anonimen želi biti, samo da je pod ravnijo javnosti. Uporabljati priimek na srečanjih AA ni »kršenje« aajevskega izročila anonimnosti. Dejansko je avtor članka v februarski številki revije Grapevine leta 1969, pripisali so ga drugemu soustanovitelju AA, dr. Bobu, napisal glede osebne anonimnosti in Enajstega izročila:
Ker naše Izročilo o anonimnosti označuje natančno raven, kje naj držimo črto, mora biti jasno vsakomur, ki bere in razume angleški jezik, da je vzdrževanje anonimnosti na katerikoli drugi ravni kršenje teka Izročila.
Aajevec, ki zakriva svojo identiteto pred tovarišem aajevcem tako, da uporablja samo eno ime, krši Izročilo na enak način kot aajevec, ki dovoli, da se njegovo ime pojavi v tisku v zvezi s stvarmi, ki se nanašajo na AA.
Prvi vzdržuje anonimnost nad ravnijo tiska, radia in filma, drugi pa vzdržuje anonimnost pod ravnijo tiska, radia in filma – medtem ko Izročilo določa, naj vzdržujemo anonimnost na ravni tiska, radia in filma« (Dr. Bob in dobri starovečniki, str. 264-65)

Vprašanje: Kaj če na srečanju vidim javno osebo, na primer igralko ali igralca ali krajevnega načelnika policije?
Odgovor: Kot vsak drug naj imajo tudi javne osebe zaščito anonimnosti, kakršno želijo. (Razumevanje anonimnosti, str. 9).

Vprašanje: V časopisu sem videl oglas skupine AA. Navedeno je, kje ima skupina srečanja in vse drugo. Ali ne bi to skupino opozorili, da krši anonimnost na ravni javnosti?«
Odgovor: Predpostavimo, da bolan alkoholik nima nikoli take sreče, da bi srečal aajevca. Kako naj nas tak človek najde? Krajevno skupino bi bilo težko najti, če bi tudi ona menila, da naj bo anonimna. Izročilo (enajsto) govori o »osebni anonimnosti«, se spomniš? Alkoholiki ne bodo našli v AA, če ne bodo vedeli, da obstaja.

Vprašanje: Ni me sram mojega alkoholizma in ne vidim nobene potrebe, da je moja članstvo tajnost. Mislim, da bi moja zgodba dejansko lahko mnogim pomagala. Menim, da naj bi uporabil v svoji knjigi (televizijskem intervjuju, blogu, spletni strani itd.) svoje polno ime, ko govorim o svoji izkušnji. V čem je težava?
Odgovor: Razkritje našega članstva v AA na javni ravni, v kateremkoli javno dostopnem mediju, se smatra za kršitev Izročila AA o anonimnosti. V članku v »Najboljše iz Grapevine«, Vol.1, str. 278, je Bill napisal: »Stari dokumenti Aajevske centrale razkrivajo mnoge izkušnje o kršeni anonimnosti. Mnogi nam kažejo isto lekcijo. Govorijo nam, da smo alkoholiki največji racionalizatorji na svetu; okrepljeni z izgovorom, da delamo za AA velike stvari, smo zmožni, ko prekršimo anonimnost, zopet zavzeti stare in uničujoče težnje osebne moči in prestiža, javnih časti in denarja – iste neizprosne nagone, ki so nekoč povzročili, da smo, ko smo bili prizadeti, začeli piti …

Vprašanje: Zakaj rečemo, da je »anonimnost duhovni temelj vseh naših Izročil
Odgovor: … anonimnost je resnična delujoča ponižnost. Gre za vseprežemajočo duhovno vrlino, ki je danes vodilni motiv aajevskega življenja kjer si bodi. Duh anonimnosti nas žene, da se trudimo zavreči naravno željo, da bi se kot člani AA osebno odlikovali tako med kolegi alkoholiki kot pred celotno javnostjo. Ko se odrekamo teh zelo človeških stremljenj, smo prepričani, da vsakdo med nami sodeluje pri tkanju varovalnega pregrinjala, ki pokriva vso našo Skupnost in pod katerim lahko rastemo in delamo v soglasju. (Dvanajst korakov in Dvanajst izročil, str. 144)

?>